Jaz sem človek, ki se res ne spravlja toliko v modo. Moja najljubša barva je črna. To je seveda pomenilo, da celo mojo srednjo šolo je bila cela moja omara, opremljena z črnimi oblačili. Vse moje majice so bile črne in prav tako vse moje hlače. Imela sem nekaj oblekic, ki so bile seveda črne. Morda so imele kakšne vzorce, ampak to je tudi vse. Res sem oboževala črno barvo in črne majice so bile nekaj, kar je bilo meni najbolj všeč. Ker sem bila malo močnejša in sem želela to čim bolj prekriti. So mi seveda majice, ki so bile temne to zelo lepo omogočile.
Potem pa sem imela seveda obdobja, ko sem začela malo izgubljati odvečne kilograme in sem začela tudi malo eksperimentirati z barvami. Majice, ki niso bile črne, so bile nekaj, kar me je najbolj bilo strah. Res me je bilo strah, kako bom izgledala v njih, ker nisem bila pripravljena to takoj narediti. Zato sem se najprej lotila drugih stvari in majice so bile res zadnji del, ki sem ga spremenila.
Ko sem bila že dovolj samozavestna v svoji lastni koži sem si kupila prvo belo majico. Nisem si kupila sive ali nekaj podobnega črni, ampak sem šla direktno na belo majico. To je seveda šokiralo vse, ki so me poznali in res niso vedeli, kaj se dogaja. Seveda sem jo obrazložila, da želim malo eksperimentirati za oblačili, da ne bo moja omara celo življenje le črne barve.
Če danes pogledam svojo omaro, imam mogoče eno črno majico in ena črne hlače. Vse ostalo je oblito z barvo. Danes imam zelo rada barvna oblačila. Čeprav sem spet pridobila nekaj kilogramov, sem šel vseeno nekako ugotovila, katere barve mi pašejo in katere barve me naredijo bolj obilno. Tiste barve, ki me naredijo večjo, kot sem, se jih seveda izogibal. To se pa največkrat vidi ravno pri majicah in majice so tiste pri katerih moram res paziti.