V službi smo se pogovarjali o telesnih aktivnostih in o prostem preživljanju časa. Vsi smo se strinjali, da je zelo zdravo in koristno ukvarjati se s kakšno športno dejavnostjo, saj to pomembno pripomore k zdravju in boljšemu počutju. Po službi sicer pogosto nisem imela časa za šport, sem se pa odločila, da bom čez poletje hodila v službo s kolesom.
Vreme se je ustalilo že zgodaj v pomladanskem času, zato sem se odločila, da bom kar pričela s kolesarjenjem. Neko nedeljo mi je mož postavil kolo iz garaže in ga malo pregledal. Namazal je verigo, napolnil gume, naredil krog in preizkusil zavore. Rekel mi je, da je kolo brezhibno in pripravljeno, ko se bom odločila za vožnjo. Že takoj sem začela teden s kolesarjenjem v službo. Po nekaj dneh sem opazila, da sem že precej zmučena od voženj.
Ko sem v službi potarnala, da mi postaja kolesarjenje neudobno, da imam neudoben sedež, da me moti nahrbtnik, ker mi je vroče v hrbet, in da mi pedala drsijo, so mi sodelavci rekli, da moja kolesarska oprema ni zadovoljiva. Ni nujno, da imam najdražjo opremo, pomembno je, da služi svojemu namenu. Da bi bila moja kolesarska oprema zadovoljiva, si lahko nabavim prevleko za sedež, da mi ne bo drsel, ter kolesarske rokavice, ki ni nujno, da so posebne blagovne znamke. Svetovali so mi tudi, da bo moja kolesarska oprema res popolna, če si kupim zaščitno čelado. Poslušala sem nasvete in jih začela uresničevati – vsakič kakšnega. Nazadnje sem za darilo dobila še košarico za kolo, kamor sem spravila nahrbtnik, da ga nisem imela več na ramenih.
Vožnja s kolesom je postajala udobna in čedalje bolj sproščujoča. Bila sem primerno obuta, rokavice pa so mi pomagale, da sem imela kolo v čvrstem prijemu. Opazila sem, da kolesarska oprema ni modna muha, ampak gre za varnost in udobje.